Kupinarstvo v Renkovcih

Kupinarstvo je ena izmed mnogih panog ljudske trgovine, pri kateri gre za kupovanje perutnine, jajc in perja od gospodinjstev po vaseh ter nadaljnje prodajanje trgovcem. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je bilo razširjeno v zahodni Madžarski, v Prekmurju, deloma na avstrijskem Gradiščanskem in na Hrvaškem. Kot široko razvejana oblika ljudske trgovine je povezovalo vasi z velikimi mesti v smislu oskrbe mest s prehrambenimi izdelki – jajci in perutnino.

V Prekmurje so prvi kupinarji prišli konec 19. stol. iz Madžarske. V začetku 20. stoletja se je kupinarstvo začelo v Renkovcih. Nekaj kupinarjev je bilo tudi v okoliških krajih – v Turnišču, v Gomilici, v Gančanih in v Lipovcih, vendar pa jih je bilo v Renkovcih največ. Pred 1. sv. vojno je bilo kupinarstvo svobodna trgovina, ki so jo oblasti dovoljevale. Med 1. sv. vojno je potekalo v manjšem obsegu, razširilo se je po njej, ker so iniciativo na področju kupinarstva prevzeli Židje.

Židje so imeli večje izkušnje s trgovskimi posli in so kot izvozniki kupovali blago od kupinarjev ter ga naprej prodajali v velika mesta, največ na Dunaj, v Graz in v Budimpešto. Podjetni Renkovčani Martin Koren, Štefan Horvat, Franc Magdič in Franc Pucko so se kot velki kupinarji, kar pomeni »večji trgovci«, bolj ali manj uspešno, spustili v trgovske posle. Za njih so delali mali kupinarji. V začetku so mali kupinarji hodili peš, nakupljeno blago so nosili na ramenih, v püti. Pozneje, ko si toliko finančno opomogli, da so si lahko kupili biciklin oz. kolo pa s klonjo na biciklini.

Veliki kupinar, ki je imel konje in voz, rekli so mu parizer, je šel za malimi kupinarji in pobiral nakupljeno blago. Doma je veliki kupinar blago pripravil za nadaljnjo prodajo. Po vojni je nastalo veliko pomanjkanje in gospodinje so skrbno zbirale jajca in redile perutnino, da so lahko zaslužile kak dinar, s katerim so kupovale sol, petrolej, sladkor, obleko … Včasih so tudi možje skrivoma prinašali jajca h kupinarju domov, da so si lahko kupili tobak.

Med drugo svetovno vojno je kupinarstvo spet oživelo, tudi v Renkovcih. Kupinarji so blago kupovali na Goričkem, po Ravenskem, Dolinskem in Međimurju in ga prodajali v Zalaszentivan na Madžarskem. Madžarska oblast je kupinarjem priskrbela potrdila s pečatom, katera so po potrebi pokazali žandarjem. Nekaj let po drugi svetovni vojni je kupinarska trgovina še živela, z dejavnostjo konkurenčnega podjetja Perutnina Ptuj pa je kupinarstvo začelo zamirati.

Po letu 1952 so se zadnji kupinarji v Renkovcih priključili podjetju Perutnina Ptuj. Dokončno je kupinarstvo prenehalo leta 1956 zaradi novoustanovljenih zadrug. Kupinarstvo je v časih med obema vojnama ter med 2. svetovno vojno, torej v časih vsesplošnega pomanjkanja in revščine, pomenilo za Renkovčane pomemben vir zaslužka. V številnih kmečkih družinah, ki so povečini živele v cimpračah, bi brez kupinarjstva, bila socialna stiska mnogo večja. Kupinar je bil skoraj pri vsaki hiši, ne eden, po dva, celo trije. Po podatkih je bilo v Renkovcih v vsem obdobju kupinarstva 95 kupinarjev.

Kupinarji so prehodili in prevozili stotine kilometrov po Goričkem, Dolinskem, Ravenskem, v obmejnih krajih Madžarske, po celem Međimurju, vse do sotočja reke Mure in Drave. Prevozili so na tone jajc in perutnine. Kupinarstvo je preživeto, kupinarji pa so nam zapustili spomin na kupinarske čase in kupinarski kruh, ki je bil grenak in življenje težko. In vendar je bilo včasih tudi veselo, saj so kupinarji bili tudi veseljaki.